Vdolgih petsto letih splavarjenja po Savinjski in Zadrečki dolini se je na rajžah pogumno izkazalo mnogo dobrih flosarjev; od podjetnih splavarskih gospodarjev in posestnikov, ki so skrbeli, da je takšna dejavnost sploh obstajala, do smelih krmanižev, katerih poznavanje plovbe, tokov, brzic in drugih nevarnosti na vodi je rajžo uspešno pripeljalo do konca, pa tja do savskih prednikov in drugih flosarjev, ki so splavarili les le do Celja.
Flosar je moral biti predvsem telesno dovolj močan in zdrav, pošten, prizadeven, moral je dobro »poznati vodo«, se pravi prodišča, čeri (žlake), jezove, mostove, mline.
Prva stopnja flosarjev so bili celjski zadnjeki in ko so bili le-ti dovolj izkušeni, so postali celjski prednjeki in to je pomenilo, da jim je splavarski gospodar zaupal vožnjo do Celja in vpeljevanje in vodstvo zadnjeka pri veslanju. To so bili fantje od 16 do 20 let, ki so lahko napredovali v rogliškega prednjeka, če so pokazali še več spretnosti in izkušenj z vožnjo na Savi vse tja do Zagreba.
Rogliški prednjek pa je lahko prišel na mitrovški splav in od teh so nekateri postali krmaniži in to je bila zadnja stopnja, do katere je lahko prišel flosar.
Mitnina od splavov se je začela pobirati v Mozirju leta 1524 in od vsakega splava je bilo treba plačevati mitnino v vrednosti dveh dreves in tudi ribje kosilo. Poleg tega se je kasneje pobirala lesna mitnina na Dreti pri Vrbovcu in vodna mitnina v Radečah in sicer od apna, ki so ga za potrebe cesarske vojske na Hrvaškem vozili iz Savinjske doline.
Savinja je bila plovna v dolžini 68 km in sicer od Grvoljeve žage nad Ljubnem, vendar so šele v Celju, na Polulah, kjer je bilo prvo postajališče, delali dolge splave in sicer tako, da so po dva in dva »samca« poravnali in zbili skupaj z deskami. Še večji splav - »mitrovčana« so delali na Rugvici, na Hrvaškem. Ponavadi je obsegal 12 do 15 »samcev«, največji splavi pa so bili dolgi tudi do sedemdeset metrov.
Splavi iz sredine 19. stoletja so se razlikovali po sestavi. »Zvezani flos« je bil splav iz hlodov, »rezani flos« pa iz desk in letev. Vezali so jih največ z brezovim trtjem, zbijali pa z lesenimi »cveki«.
Vsak splav je imel po dve vesli, eno spredaj, drugo zadaj, ki sta bili pritrjeni v »sedlu«, le-to pa je bilo postavljeno na »stol«. Splave so začeli vezati najprej konec koledarske zime, zadnje splave pa so vezali v pozni jeseni, preden so šle na pot zadnje »rajže«, se pravi tudi še v novembru. Veljalo je, da je najboljše, če vežejo splave po trije splavarji in če so jih vezali od jutra do večera, so največkrat naredili tri splave, torej en vezan splav na splavarja.
V letih pred drugo svetovno vojno je samo z Ljubnega vsako leto krenilo po 600 splavov, kar je pomenilo v lesu približno 7200 kubičnih metrov, približno toliko tudi iz Radmirja. Splavarski gospodarji so imeli vzdolž Save in tja do Beograda veliko lesnih trgovin, saj je bil naš smrekov in jelov les zelo cenjen v stavbarstvu in mizarstvu.
Splavarski gospodar je oskrbel rajžo s hrano, z vrvmi, sekirami, svedri, žico, žeblji, vsak splavar pa je moral imeti svoje klešče in kol, osebno prtljago so imeli v nahrbtnikih.
Ko so »zdrešili« flos, jih je na poti čakalo nemalo nevarnosti. Nevarne so bile vožnje čez jezove, da se niso zaleteli v nosilne stebre ali pečine pod jezom, lahko so naleteli na brzice s skalami, na vrtince (limane) s premerom 400 m na Savi, na mline na obrežjih, na meglo, bagre, pilote, ladje, nevaren pa je bil tudi močan veter proti toku.
Znali pa so se tudi poveseliti, marsikdaj katero ljudsko ubrano zapeti, pomoliti in priporočiti se flosarskemu patronu sv. Miklavžu, v čigar imenu so tudi »krstili« novinca. Vsak novokrščenec je moral obljubiti, da bo spoštoval flosarske »befele«, da bo »ahtal« flosarske skrivnosti in da jim bo »skušal biti čimbolj podoben, naj bo v dobrem ali v slabem…«.
