Od L j u b n e g a že zamore Savina flose nositi. Od bolj gornih krajev debla posamno do Ljubnega plavijo. Tukaj jih cele zvezujejo i zvezana plavica ali „zvezani flosu). ali jih pa pred v deske in letve zrežejo („rezani flos"). Za vezilo jim služi brezovo tertinje; kar pa terdneje zvezati hočejo, z lesenimi žeblji zbijejo, železa ali jekla ni trohice pri flosu. Deske ali letve po 20—30 z brezovino zvezanih imenujejo „fašku (morda sorodno s hetrursko-rimsko besedo „fascesu). Vsaki flos ima po dvoje vesel, jedno spredej, drugo zadej, ktere ste na „stolu" v „sedlu" tako privezane, da se daste na vse strani lahko gibati. Mož pri prednjem veslu je „prednjek", oni drugi „zadnjek". Včasih tudi tako kratke flose naredijo, da jih samo eden ravnati ali kakor sami pravijo „voziti" more, da namreč z eno roko sprednje, z drugo zadnje veslo vodi; takemu flosu pravijo, daje ,,kuzla,k in ga večidel iz ostanjkov zbijejo. Na flosih pa ne vozijo le celega lesa, desk in letev raznoverstne dolžine in širine, temuč tudi sirovo apno v „lajtahu, kterih po 6—8 na enem flosu stoji,—dalje volno, ker na svojih planinah veliko ovac redijo, — smolo, lončarske pridelke in mnogoverstno leseno pohišno orodje.
Pervo „stavo" imajo v Celji, če je dobra voda (snežnica), lahko v 4 urah od doma do Celja pridejo; ako je pa, kar se poleti mnogokrat pripeti, majhna, imajo terdo delo; flos lahko se na prod nasede, in potem ni drugega storiti, kakor z drogmi ga odriniti, da sopet v globokejo vodo pride , ali pa je treba s širokimi deskami na levi in desni vodo zajeziti, da pod flos udari in ga vzdigne. Zatega voljo mora prednjek zmiraj že skušen in z vodo dobro znan biti,tla se ve pečin ogibati, da na prodih pravo strugo pozna, in da v kakošen most ali berv ne zadene; zadnjek je pa mnogokrat komaj 12 do 14 let star fantiček. Od Celja doli se jim ni treba več prodov in pečin bati, ker pri Celji Voglajna Savini dovelj vode pripelja; zato tukaj po dva flosa skup zvežejo in polovica flosarjev gre domu. Drugo stavo imajo pri Zoretu med Zidanim mostom in Račjem v Savi, čeravno semtertje tudi na Laškem ali poleg laških toplic kakošen flos ustavijo.
Tukaj že po tri flose skup denejo. Memo Loke, Sevnice in Reihenberga pridejo na tretjo Savo v Kerškem, kjer tudi pervo vodno mito plačati morajo. Dalje memo Brežic in Suseda gredo do četerte stave pri zagrebškem mostu. V tem redu pa samo tisti gredo, kteri mislijo svojo robo dalje v Slavonijo peljati; kdor pa ni tje namenjen, gleda, da berž ko je moč flose proda. Kadar na Horvaško pridejo, imajo navado, da vsakega, kteri pervikrat doli pride, kerstijo, ter mu „kuma" in „kumico" postavijo in ga — pa ne s Savo—ampak z vinom polivajo. V Rugvici zvežejo, ker doli ni več mostov, celo po 15 do 25 flosov skup, in takemu kakor njiva širokemu flosu s 4 vesli, kteri po 2000 do 3000 goldinarjev velja, pravijo „koliba". Na slavonski meji novinca, kteri ni še Turške vidil, s kako terto prav dobro premoštrajo, da vse žive dni pomne, kdaj je pervikrat v Slavonii bil. V Sisku, Gadiški, Brodu in Mitrovcah prav lahko in za dober dobiček poprodajo svojo robo Slavoncem in Turkom; kdor pa še več dobička želi, gre v Pančevo in Palanko. Predlanskem je šel nekdo celo do Oršave. Vreden je, da se ime tega pogumnega in verlega moža, kteri je pervi flosarjem pot v Oršavo na meje bugarsko-vlaško-sedmograške kerčil, in pervi na „železne vrata" poterkal, da naj se odprejo lesu iz štajarsko-slovenskih gor , v naših „Novicah" vsem slovenskim bratom v izgled in njemu v čast priobči: ta mož slovenske korenine je Praznik iz Rečice.
Flosarji lepe dnarje domu prinesejo, ali pa vino in žito, kterega jim zemlja doma le malo rodi, na Horvaškem skupujejo in domu vozijo. Tudi kar se telesne lepote in čverstosti tiče, ne bodeš na slovenskem Štajaru lepšega in zdravejega rodu našel. Sred zime bosi po Savini gazijo in plavijo les, ki se semtertje v brege zapikuje, in nič jim ne škoduje vse to.
V Zagrebu 15. junija 1856. K. Žavničan.
